Psihoterapevtska metoda brainspotting, ki jo je razvil dr. David Grand, je v zadnjih dveh desetletjih postala eden pomembnih pristopov za zdravljenje travm, čustvenih bolečin in različnih oblik psiholoških težav. Gre za metodo, ki temelji na dognanjih nevrobiologije in omogoča dostop do najglobljih možganskih struktur, kjer so shranjene nepredelane boleče izkušnje in vsebine. V tem prispevku bomo raziskali genezo te metode, njene znanstvene osnove, terapevtske učinke in kako brainspotting deluje v praksi.
Zgodovina metode Brainspotting
Brainspotting metoda je nastala v začetku 21. stoletja. Dr. David Grand je ugotovil, da obstaja neposredna povezava med očesnim gibanjem oziroma položajem oči in čustvenimi odzivi posameznika. Leta 2003 je dr. David Grand, ki je že več kot desetletje v svojem poklicnem delu uporabljal EMDR (Eye Movement Desensitisation and Reprocessing), opazil, da je aktivacija pri klientih močnejša, ko svoj pogled usmerijo v določen del svojega vidnega polja. To opažanje ga je vodilo na poti raziskovanja, kako lahko določeni položaji oči oziroma pogled odklenejo in sprocesirajo globoko zakopane boleče spomine in čustva. Sčasoma je ta tehnika prerasla v povsem ločeno metodo – brainspotting.
D. Grand je razvil to metodo z osredotočanjem na “brainspot” – specifično točko v vidnem polju, ki je povezana z nevrološkimi vzorci travme. Razvoj brainspottinga je temeljil na spoznanjih nevroznanosti in telesno usmerjenih terapij. Odkritja D. Granda so podprla hipotezo, da so boleči spomini neintegrirani v možganih in telesu, kar vodi v dolgotrajne čustvene, fizične in psihološke težave.
Nevrobiološka podlaga brainspottinga
Temelj brainspottinga je močno zakoreninjen v nevrobiologiji. Da bi razumeli njegovo delovanje, moramo razumeti, kako možgani procesirajo boleče spomine oziroma travmatične dogodke. Vse to je shranjeno v subkortikalnih predelih možganov, kjer se nahajata amigdala in hipokampus. Amigdala in hipokampus sta odgovorna za procesiranje čustev in spominov.
Amigdala igra ključno vlogo pri čustvenih odzivih, zlasti pri procesiranju strahu in tesnobe. Ko oseba doživi travmatični dogodek, amigdala pošlje signal in aktivira se obrambni odziv telesa (boj, beg ali zamrznitev). Hipokampus nato pomaga pri vgrajevanju dogodka v spomin. Vendar pa lahko, zaradi preplavljenosti možganov s kortizolom, med travmatičnim dogodkom pride do motenj v delovanju hipokampusa. To vodi do nepopolne integracije travmatičnih izkušenj in čustev v spomin. Namesto da bi bil dogodek nato shranjen kot običajen spomin, ostaja v telesu in možganih kot nepopolno predelano čustveno doživetje, ki ga lahko podoživljamo v vsaki situaciji, ki nas spominja na originalen dogodek. Povzroča lahko kronične simptome, kot so anksioznost, depresija, napadi panike ali telesne bolečine.
Skozi brainspotting lahko dostopamo do teh globoko zakopanih spominov z uporabo točno določenega položaja oči. Terapevt sledi klientovim očem in poišče točko v njegovem vidnem polju – brainspot –, ki je povezana s čustvenimi ali telesnimi odzivi. Ko klient svoj pogled osredotoči na to točko, se aktivirajo specifične nevrološke mreže povezane z bolečimi vsebinami, in proces omogoča, da se ti spomini postopoma predelajo.
Grand v svoji knjigi Brainspotting: The Revolutionary New Therapy for Rapid and Effective Change opisuje povezavo med položajem oči oziroma pogleda in možganskimi procesi: »Kamor gledate, vpliva na to, kako se počutite.« Ta dokaj preprost, a močan način omogoča dostop do nezavednih možganskih vzorcev in skritih čustvenih vsebin, ki jih oseba pogosto niti ne more izraziti z besedami.
Brainspotting in boleče vsebine
Psihološka travma je lahko posledica različnih dogodkov, od hudih travmatičnih izkušenj (nesreče, zlorabe), do vsakodnevnih stresorjev, ki povzročajo čustvene bolečine (izgube, konflikti ali dolgotrajen stres). Ne glede na izvor imajo vse oblike travmatičnih ali bolečih doživetij skupno lastnost – ujeta čustva in telesne odzive, ki jih možgani in telo niso mogli predelati ob ali po tem dogodku.
Osebe tako pogosto ostajajo v nenehnem stanju visoke pripravljenosti (hiperarousal), kar pomeni, da njihovi možgani in telo ves čas delujejo v visoko aktiviranem načinu avtomatičnega živčnega sistema – načinu preživetja. To vodi do različnih simptomov, kot so nespečnost, kronične bolečine, anksioznost in depresija, motnje koncentracije in spomina ter težave pri obvladovanju čustev. Brainspotting naslavlja te simptome tako, da klientom omogoča dostop do nepredelanih vsebin na način, da jih ne preplavlja z intenzivnimi čustvi, ampak omogoča varno in postopno predelavo oziroma integracijo teh vsebin.
Med terapijo brainspotting terapevt skupaj s klientom išče točke v vidnem polju, ki so povezane z določenimi travmatičnimi izkušnjami ali telesnimi občutki. Takšna točka pogosto sproži intenzivnješi telesni in čustveni odziv. To terapevtu daje signal, da je našel relevantno brainspot točko. Osredotočanje na ta brainspot omogoča, da klient dostopa do globoko shranjenih travmatičnih spominov, ne da bi bil ponovno preplavljen z intenzivnimi čustvi, povezanimi s temi bolečimi vsebinami.
Potek terapije brainspotting
Terapija brainspotting je relativno preprosta in je izjemno prilagodljiva glede na potrebe klienta. Terapevtska ura brainspottinga običajno vključuje naslednje korake:
- Opredelitev težave: Klient in terapevt poiščeta področje, ki klientu povzroča čustvene ali telesne težave. To je lahko specifičen travmatičen dogodek, anksioznost, bolečina ali čustveno doživljanje, ki mu/ji povzroča neprijetnost ali nelagodje.
- Iskanje brainspot-a: Terapevt s pomočjo t. i. pointerja vodi klienta, da skupaj najdeta točko v vidnem polju, ki je povezana s temi konkretnimi simptomi ali občutki. Ta proces vključuje iskanje položaja oči, kjer se občutki intenzivirajo. To kaže na povezavo med brainspot-om in nevrološkimi vzorci bolečih vsebin.
- Predelava: Ko terapevt in klient najdeta brainspot, terapevt usmerja klienta, da ta ostane osredotočen na to točko. Tekom procesa je terapevt ves čas polno prisoten s klientom, ga spodbuja in usmerja, da ta zaznava svoje telesne občutke, čustva, spomine, slike, itd. Terapevt klienta usmerja, da je tudi ta ves čas v vlogi radovednega in sočutnega notranjega opazovalca procesa. Včasih se lahko terapevt odloči, da uporabi tudi bilateralno glasbeno stimulacijo, ki dodatno pomaga pri procesu.
- Integracija: Sčasoma se boleči spomini in čustva začnejo integrirati v zavest, kar vodi do postopne sprostitve simptomov. Klienti pogosto poročajo o zmanjšanju notranje napetosti, izboljšani sposobnosti obvladovanja čustev in globokem občutku miru in sproščenosti.
Koristi in prednosti brainspottinga
Brainspotting ponuja več pomembnih prednosti, ki ga ločujejo od drugih terapevtskih metod. Ena najpomembnejših prednosti je dostop do globoko zakopanih vsebin, ki jih druge oblike terapije včasih težko dosežejo.
Brainspotting lahko že kmalu prinese občutno izboljšanje. Raziskave kažejo, da brainspotting učinkovito zmanjšuje simptome posttravmatske stresne motnje (PTSM), anksioznosti, depresije in kroničnih bolečin. Ena izmed raziskav, objavljena v Journal of Clinical Psychology, je pokazala, da so osebe, ki so bile vključene v proces z brainspottingom, poročale o znatnem izboljšanju čustvenega počutja in zmanjšanju tesnobe.
Dr. Robert Scaer, vodilni strokovnjak za nevrobiologijo travme, pravi, da brainspotting omogoča dostop do nevroloških poti, ki so sicer težko dostopne s tradicionalnimi pogovornimi terapevtskimi metodami: »Brainspotting omogoča dostop do globoko shranjenih travm in omogoča, da se sprostijo na način, ki je varen za klienta.«
Brainspotting je primeren za:
· Anksioznost (vključno s paničnimi napadi)
· Posttravmatska stresna motnja (PTSM)
· Depresija
· Stres in kronični stres
· Čustvene travme (npr. zloraba, nesreče, izgube)
· Fobije in specifični strahovi
· Težave s samopodobo in slab odnos do sebe
· Motnje hranjenja
· Kompulzivno vedenje
· Težave z medosebnimi odnosi (konflikti, ločitve)
· Jeza in težave z obvladovanjem čustev
· Perfekcionizem
· Žalovanje (po izgubi ljubljene osebe ali koncu pomembnega odnosa)
· Bolečine zaradi preteklih travmatičnih izkušenj (npr. zapuščanje, zlorabe v otroštvu)
· Utrujenost zaradi čustvenih težav ali izgorelost
Znanstvene raziskave
Raziskave na področju brainspottinga so v zadnjih letih pokazale obetavne rezultate. Študije, izvedene na vojnih veteranih, ki imajo posttravmatsko stresno motnjo, so pokazale, da brainspotting učinkovito zmanjšuje simptome. Prav tako so raziskave pokazale, da lahko metoda pomaga tudi pri lajšanju telesnih bolečin, zlasti pri ljudeh s kroničnimi bolečinami, ki so povezane s travmatičnimi izkušnjami.
Druga študija, ki so jo izvedli na univerzi v Koloradu, je pokazala, da brainspotting učinkovito zmanjšuje anksioznost in depresijo pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni hujšim travmatičnim izkušnjam. Raziskovalci so ugotovili, da metoda omogoča boljšo povezavo med telesom in umom ter spodbuja naravne sposobnosti možganov, da se zacelijo in predelajo travmatične dogodke.
Zaključek
Brainspotting predstavlja zelo pomembno odkritje na področju psihoterapije, ki omogoča dostop do globoko zakopanih travmatičnih spominov in nepredelanih čustvenih vsebin. V procesu psihoterapije je lahko zelo učinkovita tehnika. S pomočjo brainspottinga lahko posamezniki z različnimi oblikami duševnih in telesnih motenj, ponovno vzpostavijo stik s svojim telesom, uravnovesijo čustva in izboljšajo kakovost svojega življenja.
Viri:
- Grand, D. (2013). Brainspotting: The Revolutionary New Therapy for Rapid and Effective Change. Sounds True.
- Scaer, R. C. (2005). The Trauma Spectrum: Hidden Wounds and Human Resiliency. W. W. Norton & Company.
- Corrigan, F. M., Fisher, J. (2016). “Neurobiological Mechanisms of Brainspotting: A Psychotherapeutic Approach for Treating Trauma”. Frontiers in Psychology.
- Hildebrand, A., Grand, D., Stemmler, M. (2017). “Brainspotting: Treating PTSD in Veterans”. Journal of Clinical Psychology.