»Moram se bolj potruditi.«
»Moram vse postoriti.«
»Moram opraviti vse, kar je na seznamu.«
»Moram opraviti vse službene dolžnosti.«
»Moram biti ves čas na voljo.«
Tovrstni stavki se pogosto prikradejo v naš notranji svet – skorajda avtomatično, kot tihi spremljevalci našega vsakdana. Zvenijo kot samoumevni opomniki, da ne popustimo, da ne obstanemo, da ne razočaramo. Da ostanemo zvesti obveznostim in nalogam, ki si jih nalagamo ali so nam naložene.
A če se za trenutek ustavimo in jim zares prisluhnemo, začutimo nekaj drugega. Pritisk. Napetost. Občutek krivde. Notranji nemir. Tesnobo. Tisti neprijetni občutek, da nismo dovolj. In razočaranje – nad sabo, nad našimi zmožnostmi, nad svetom.
Običajno se tem notranjim zahtevam tudi podredimo. Skušamo dohajati ritem, izpolnjevati vse, kar se od nas pričakuje – ali kar smo si sami naložili. Ta visoka pričakovanja pa se redko končajo. Če jih ne uravnotežimo z drugimi delčki v sebi – tistimi, ki nas opominjajo na počitek, nežnost, skrb zase – nas to lahko počasi izčrpa. Dolgoročno celo privede v izgorelost, anksioznost ali občutke depresije.
Za tem nevidnim priganjanjem pogosto stoji notranji »preganjalec« – tisti del nas, ki nikoli ne počiva. Venomer nas žene naprej, nas opozarja, ukazuje, sili k večji storilnosti. Včasih je koristen – pomaga nam ohranjati red, daje strukturo. Pogosto pa postane preglasen, prezahteven, vsiljiv. Zavzame preveč prostora v našem notranjem svetu.
Njegove zahteve so brez konca:
»Moram dokončati vse naloge, četudi sem izčrpan/a.«
»Moram biti vedno dostopen/na.«
»Moram delati več, sicer nisem dovolj.«
»Moram zdržati, tudi ko si telo želi počitka.«
Ta glas je del skoraj vsakega izmed nas. V sebi nosimo različne notranje dele – nekatere, ki nas pomirjajo, druge, ki opozarjajo, tretje, ki nas varujejo, in take, ki nas kritizirajo, silijo, spodbujajo. Notranja raznolikost teh je povsem človeška.
Težava pa nastane, ko eden izmed teh delov začne prevladovati – ko notranji »preganjalec« zasede večino prostora v našem notranjem dialogu. Takrat nas lahko začne voditi on – s svojimi pravili, zahtevami in pogledi. In življenje se začne vrteti okoli njega. Okoli njegove želje, da zadovolji, da dokaže, da doseže. A ob tem lahko vse bolj izgubljamo stik s sabo – s svojimi resničnimi potrebami, s telesom, s počitkom, z radostjo.
Kako se oblikujejo notranji delčki oziroma glasovi?
Naš notranji »preganjalec« se ne pojavi nenadoma. Ne vznikne čez noč. Oblikuje se postopoma, kot odgovor na pomembne izkušnje iz našega zgodnjega življenja, otroštva.
Vsak od nas je kot otrok iskal varnost, ljubezen in pripadnost. Skušal razumeti, kaj od nas pričakujejo pomembni odrasli – starši, stari starši, učitelji, drugi pomembni ljudje. Kaj nam prinese njihovo naklonjenost? Kaj povzroča njihovo razočaranje? Kako naj ravnamo, da bomo sprejeti, videni, pohvaljeni? V tem iskanju se v nas začno oblikovati notranji glasovi – delčki, ki nosijo sporočila o tem, kdo in kakšni moramo biti, da bi bili varni, ljubljeni in vredni.
Ta sporočila pogosto niso bila izrečena neposredno. Včasih so bila izražena med vrsticami – morda z izrazom na obrazu, z molkom, z neodobravanjem, s pogledom. Drugič smo jih morda preprosto začutili in si jih razložili po svoje. Otrok namreč nima zmožnosti, da bi zapletena vedenja odraslih razumel v njihovem širšem kontekstu, zato odgovornost pogosto pripiše sebi. Tako lahko nastanejo globoko zasidrana prepričanja, ki jih kasneje v življenju redko preverimo ali ovržemo – in jih pogosto še naprej nosimo kot resnice.
Nekatera izmed teh ponotranjenih sporočil lahko zvenijo na način:
- Če sem priden in ustrežljiv, sem vreden ljubezni. → Vedno moram vsem ustreči.
- Če sem vedno uspešen, pomeni, da sem pomemben. → Vedno moram biti uspešen.
- Če pokažem šibkost, nisem dovolj dober. → Vedno moram biti močan.
- Če veliko naredim, bom varen in ljubljen. → Vse moram narediti.
Sčasoma ti notranji glasovi postanejo nekakšen notranji kompas. Vodijo naše odločitve, usmerjajo naše vedenje in odločitve v našem življenju. V njih je pogosto prisotna tudi dobronamerna želja po zaščiti – verjamejo, da nas s svojo strogostjo varujejo pred zavrnitvijo, kritiko ali bolečino.
Težava pa nastane, ko ti glasovi postanejo togi, prestrogi in neprilagodljivi. Ko ne odražajo več naših resničnih potreb, temveč zastarele vzorce prilagajanja, ki so nekoč morda služili preživetju – danes pa nam preprečujejo stik s sabo, s svojo ranljivostjo, z občutki in z življenjem, kakršno si v resnici želimo živeti.
Kako naprej? Kaj počnemo v terapevtskem procesu
V terapevtskem procesu se pogosto najprej učimo ustavljati in opazovati. Učimo se prepoznati različne delčke oziroma glasove v sebi, ki nas vodijo, in opazovati, kako ti vplivajo na naše počutje, vedenje in izbire. V začetku jih spoznavamo in ozaveščamo, brez da bi jih želeli spreminjati. Spoznavamo takšne, kot so.
Nekatere tudi morda poimenujemo, da jih lažje prepoznamo, ko se oglasijo. Med nami in njimi se tako začne vzpostavljati zdrava razdalja – dovolj prostora, da lahko ločimo med sabo kot odraslo osebo danes in preživetvenimi strategijami iz nekega drugega časa.
Korak za korakom se učimo prepoznavati, da ima vsak glas svoj namen, svoj izvor. Tudi najbolj naporni delčki nas pogosto v sebi nosijo skrb – le da so jo izrazili na način, ki nas je začel omejevati. Terapevtski prostor omogoča, da to skrb začnemo razumeti drugače. Ne tako, da se borimo ali potiskamo stran, temveč tako, da vzpostavimo odnos. Z več radovednosti, več spoštovanja in več topline.
Cilj ni izbrisati ali utišati katerikoli koli del sebe. Cilj je izbira – možnost, da se zavestno odločimo, komu prisluhniti v določenem trenutku. Kdaj slediti zunanjim zahtevam, in kdaj notranjemu miru. Kdaj izbrati počitek, nežnost, stik.
Viri:
Schwartz, R. C. (2021). No Bad Parts: Healing Trauma and Restoring Wholeness with the Internal Family Systems Model.
Siegel, D. J. (2010). The Mindful Therapist: A Clinician’s Guide to Mindsight and Neural Integration.
van der Kolk, B. A. (2014). The Body Keeps the Score: Brain, Mind, and Body in the Healing of Trauma.
Porges, S. W. (2011). The Polyvagal Theory: Neurophysiological Foundations of Emotions, Attachment, Communication, and Self-regulation.
Winnicott, D. W. (1965). The Maturational Processes and the Facilitating Environment.
Young, J. E., Klosko, J. S., & Weishaar, M. E. (2003). Schema Therapy: A Practitioner’s Guide.