Izkušnja klientke (39 let)
Od nekdaj sem čutila, da v sebi nosim težo, ki je ne znam opisati in umestiti. Moje otroštvo ni bilo lahko. Odrasla sem ob starših, ki sta, vsak na svoj način, nosila in potlačevala svoje lastne travme. V našem domu je bilo veliko tišine, kritike, veliko napetosti in nerazumevanja in stvari, o katerih se ni smelo govoriti. Že kot deklica sem se naučila, da moram biti tiha, pridna, previdna, da ne bi »izzvala« negativne reakcije, zavračanja.
Ko sem odrasla, sem vedela, da želim svoje življenje spremeniti. Vstopila sem v proces psihoterapije. Najprej sem redno hodila na terapijo 4 leta, po premoru pa po tem še 4. Veliko stvari sem spremenila – lažje sem razumela sebe, osebno sem zrasla, uredila sem nekatere svoje odnose, se pomirila z določenimi stvarmi iz moje preteklosti. Imela sem dve čudoviti terapevtki. A nekaj je ostajalo vedno enako. Moja tesnoba v odnosih z ljudmi. Moja socialna anksioznost. Tisti notranji nemir, ki me je hromil v službi, med prijatelji, v vsakdanjih pogovorih. Nisem si upala biti jaz. Kljub temu, da sem povsem razumela kaj se v meni takrat dogaja, se to nikoli ni spremenilo. Čutila sem, kot da je nekaj »zataknjeno« v mojem telesu.
Potem pa sem povsem po naključju slišala za metodo Brainspotting. Sprva sem bila skeptična. Zvenelo mi je preveč preprosto – da samo s fiksacijo pogleda in z opazovanjem telesnih občutkov lahko prideš do tako globokih vsebin. Ampak nekaj v meni je reklo: poskusi.
Tako sem začela. In že po prvih seansah sem čutila, da se dogaja nekaj, česar še nisem doživela. V šestih mesecih terapije sem razrešila več kot prej v vseh desetih letih klasične terapije. Nisem razrešila samo mojih občutkov ob socialnih stikih, ampak še mnogo drugih stvari, ki so bile povezane s tem.
Med seansami so se mi začeli pojavljati spomini, ki jih prej nisem poznala. Med seansami so se v meni prebudili različni občutki – tesnoba, strah, žalost, jeza, celo bes, ki ga dolgo nisem čutila. Včasih so bili moji procesi mirni, kot mirno globoko dihanje. Drugič pa so prihajali kot vihar, intenzivno, močno, skoraj preplavljajoče. A prav vsakič sem vedela, da se dogaja nekaj dobrega.
Največje presenečenje pa je bilo to, kako se mi je začelo vse sestavljati v novo sliko. Dogodki iz otroštva, ki so prej zgolj boleli, so zdaj dobili drugačen kontekst. Razumela sem, zakaj sem tako dolgo živela v napetosti. Razumela sem, da moje težave niso bile »v moji glavi«, ampak so bile zapisane v tistih delih možganov, ki jih z besedami ne dosežeš. Zapisane v mojem živčnem sistemu.
Po seansah sem pogosto doživela proces, ki je še nekaj dni tekel v meni. Kot da bi se drobci mojih izkušenj počasi sestavljali v smiselno celoto. V teh dneh sem imela tudi veliko sanj, ki so bile zame izjemnega pomena. Ko sem jih prinesla v naslednjo seanso Brainspottinga, sem začutila, kako se njihova sporočila globoko povezujejo z mojimi občutki in telesnimi zaznavami.
Včasih je bilo težko. Včasih so se prebujala boleča čustva, spomini, ki bi jih raje pozabila. A vedno, brez izjeme, so ti procesi prinesli nekaj osvobajajočega. Izkušnje svojega življenja sem začela dojemati kot nekaj kar se mi je zgodilo in da zanje nisem kriva jaz. To je bilo osvobajajoče. Brainspotting mi je pomagal predelati travme, ki jih s pogovorno terapijo nisem mogla razrešiti.
Nepričakovano pa sem ob vsem tem odkrila še nekaj neverjetnega – svojo kreativnost. Vpisala sem se v glasbeno šolo, začela sem peti, izboljšal se mi je posluh, celo moj glas je postal močnejši in jasnejši. To zame ni samo hobi – to je dokaz, da se nekaj v meni osvobaja.
Danes v odnose vstopam sproščena. Z ljudmi se lahko povežem, se smejim, se izražam – brez tesnobe, brez skrbi, brez tistega neprijetnega vozla v prsih. To je zame največja svoboda.
Ne morem si predstavljati, kaj bi bilo, če ne bi poskusila Brainspottinga. Zame je bil to preboj. Pot v življenje, kot sem ga vedno želela živeti. Brez sence starih ran, z občutkom lahkotnosti in radosti.
Iskreno ga priporočam vsem, ki imajo občutek, da se vrtijo v začaranem krogu. Resnično obstaja pot ven.
(Klientka, 39 let)