Razumevanje našega notranjega sveta.
Ste se že znašli v situaciji, ko je vaš partner/ka morda zamudil/a ali vam je sodelavec izrekel blago kritiko, vi pa ste reagirali s povsem nepričakovano intenzivnostjo – kot da bi se v vas sprožil vihar čustev, ki ni čisto »primeren« situaciji v tem trenutku? Morda ste se ob tem počutili zavrnjene, zapuščene, osramočene, nesposobne in se ob tem počutili kot majhen deček ali deklica. Morda ste se burno odzvali v navalu jeze.
Ko ste kasneje razmišljali o situaciji, ste se morda spraševali kaj se je prav za prav zgodilo. Čemu je dogodek v vas sprožil takšen čustveni vihar.
Tovrstni dogodki so povsem običajni in poznani veliki večini od nas. Gre za naše notranje delčke, ki jih vsi nosimo v sebi. Ko se znajdemo v situacijah, ki spominjajo na naše pretekle izkušnje, se lahko aktivirajo naši stari občutki – in naenkrat se ne odzovemo več iz našega odraslega delčka, ampak iz naših otroških, ranjenih delčkov sebe.
Notranji delčki – Otrok, Starš, Odrasli
V transakcijski analizi pogosto govorimo o različnih delčkih, ki sestavljajo naš notranji svet:
- Notranji Otrok – so tisti delčki, ki nosijo občutke, potrebe in ranljivosti iz našega otroštva. V sebi nosijo različne spomine: na veselje, igro, spontanost – pa tudi na bolečino, strah in občutke, da nismo bili dovolj ljubljeni ali varni.
- Notranji Starš – so vsi tisti notranji delčki, ki nam ponavljajo, kar smo slišali od pomembnih drugih v našem življenju – naših staršev, starih staršev, bratov, sester, trenerjev, učiteljev itd. Ti delčki so kot ponotranjene njihove celotne osebnosti. Od teh delčkov lahko prihajao pravila, kritike, zahteve ali pa tudi spodbudne, ljubeče in negujoče besede. Naš notranji Starš nas lahko podpira, lahko pa nas tudi neizprosno kritizira.
- Odrasli – predstavlja našo zmožnost odraslega razmišljanja in odločanja v sedanjem trenutku, tukaj in zdaj. To je del nas, ki zna povezati čustva in razum, prepoznati realnost in reagirati ustrezno glede na situacijo.
V vsakem trenutku je v nas v ospredju določeni delček. Ko smo mirni in zbrani nas običajno vodi naš Odrasli. Ko pa neka situacija sproži spomin na pretekle neprijetne dogodke, v ospredje pride naš Otroški delček – pogosto s preplavljajočimi čustvi. In takrat so naši odzivi lahko povsem drugačni, kot bi morda pričakovali od sebe glede na dano situacijo.
Kaj se dogaja, ko se aktivira Otroški del?
Predstavljajte si situacijo, ko vas partner/ka morda ne posluša zbrano. V resnici je morda utrujen/a ali zamišljen/a, toda v vas se nenadoma prebudi neprijeten občutek in misel, da niste pomembni. To je občutek, ki ga morda nosite še iz otroštva, ko ste se morda trudili za pozornost staršev in je niste vedno dobili.
Sedanja situacija sproži stari spomin – in naenkrat reagira vaš otroški delček. Lahko se počutite prizadeto, zavrnjeno, nepomembno, jezno. Če takrat vajeti prevzame še vaš kritični delček, se začne notranji monolog: »Spet si preveč občutljiv/a, moral/a bi se odzivati drugače.«
Tako se znajdemo v začaranem krogu notranjih dialogov, ki lahko v nas sprožajo notranje boje in kopico neprijetnih čustev. Ti naši odzivi pa lahko slabo vplivajo tudi na naše odnose z drugimi.
Zakaj je to pomembno razumeti?
Ker naše vedenje in čustva, ki jih v teh trenutkih doživljamo, niso »neumne reakcije«, ampak odmevi naše preteklosti. Nekateri naši delčki, ki so z nami zaradi svojih preteklih ran, potrebujejo razumevanje, pozornost, sočutje in razbremenitev. Drugi so se oblikovali, da bi nas zaščitili, nas ohranili varne in povezane. Tudi če danes njihove strategije niso več najbolj funkcionalne, so nekoč imele svoj smisel in dober namen.
Ko to razumemo, lahko razvijemo več sočutja do sebe in do vseh naših notranjih delov. Namesto da se obsojamo zaradi »pretirane reakcije«, se lahko vprašamo: Kateri del mene se je pravkar oglasil? Kaj želi? Kaj potrebuje?
Kako s tem delamo v psihoterapiji
V psihoterapevtskem procesu se med drugim tudi učimo prepoznavati, kateri naši delčki so aktivni v različnih situacijah.
- Ustvarjamo varen prostor, kjer se lahko izrazijo naši Otroški delčki , kjer jih srečamo s sočutjem in toplino, da se lahko razbremenijo.
- Raziskujemo tudi notranje Starševske dele – kakšni so, kaj nam sporočajo, nas pogosto kritizirajo? Postavljajo visoke zahteve? Ali smo v njih do sebe sočutni in razumevajoči?
- Skupaj razvijamo Odrasli del, ki prevzema vlogo notranjega sočutnega vodje: zna poslušati, sprejemati različne dele, pomiriti Otrokove strahove in sprejemati odločitve.
Cilj tega dela ni to, da bi “odpravili” katerikoli naš del. Prav nasprotno: cilj je, da jih spoznamo, jih slišimo, jim damo prostor, jih razbremenimo in povežemo v naš notranji svet. Na ta način lahko ti deli spremenijo svoje delovanje in delujejo bolj v skladu z našimi željami in potrebami. Ko Otroški del začuti, da ga Odrasli del vidi, sliši in razume – ko dobi zaveznika, postopoma izgublja potrebo, da bi opozarjal nase z intenzivnimi preplavljajočimi čustvi. Ko notranji kritik dobi priložnost, da izrazi svoje skrbi in strahove (npr. »bojim se, da boš spet zavrnjen«), se lahko z našo pomočjo preoblikuje v zaščitnika, ki sicer opozarja na nevarnosti, a ne uničuje več naše samopodobe.
Primer iz prakse
Klientka je večkrat doživela, da jo partnerjevo zadrževanje v službi po zaključku delovnika vrže v občutenja strahu pred zapuščenostjo in zavrnjenostjo in občutenja žalosti. Čeprav se je na miselni ravni zavedala, da je partner s tem ne zavrača, jo je preplavljal občutek strahu pred zapuščenostjo – to je bil njen občutek iz otroštva, ko se je pogosto počutila osamljeno, zapuščeno in spregledano.
V terapiji je raziskala ta svoj Otroški delček. Dovolila mu je, da je lahko izrazil svoj strah, žalost in bolečino. Čustva, ki jih je tako dolgo potiskala stran. Hkrati je lahko spoznala svoj drugi kritični delček, ki jo je želel s kritiko zaščititi pred zapuščenostjo.
Ko je omogočila svojemu sočutnemu Odraslemu delu, da je prevzel vajeti, je lahko ustvarila drugačen notranji svet.
Po delu z notranjimi delčki, se je njen odziv na partnerjevo vedenje spremenil. Ob tem ni več doživljala strahu in žalosti. Če se je morda to še kdaj zgodilo, je znala iz svojega Odraslega dela poskrbeti za Otroški del, ki se je lahko ob tem začel počutiti razumljeno, varno in povezano.
Kaj lahko naredimo sami?
- Začnemo lahko opažati situacije, ko so naša čustva »preburna« glede na situacijo. To je verjetno znak, da se je oglasil naš Otroški del.
- Namesto da se obsojamo, se ustavimo in poskusimo z vprašanjem: Kateri del mene se je oglasil? Kaj potrebuje?
- Temu delčku lahko namenimo in vanj usmerimo energijo ljubeče naklonjenosti.
- Krepimo stik z Odraslim delom – delom, ki deluje v prisotnosti v tem trenutku, s sočutjem, prijaznostjo in toplino.
Zaključek
Vsak od nas nosi v sebi različne delčke. Včasih v nas kakšna situacija aktivira boleče spomine iz naše preteklosti, na podlagi katerih se takrat odzovemo. To je normalno in je človeško.
Proces psihoterapije ponuja varen prostor, kjer lahko te naše notranje dele spoznamo, jim damo besedo in hkrati krepimo svoj Odrasli del – tisti del, ki lahko sočutno vodi naš notranji svet.
Ko se naučimo slišati svoje delčke, brez obsojanja in s sočutjem, se postopoma sprošča moč starih bolečin. Naši odnosi postanejo lahkotnejši, notranji dialog pa bolj prijazen, podporen in spodbuden.