Uvod v transakcijsko analizo, življenjske scenarije in ponavljajoče se vloge.
Ste se že kdaj ujeli v misli: “Vedno znova končam z enakimi ljudmi.” ali “Kako je mogoče, da se mi to spet dogaja?” Ne glede na to, ali gre za partnerske, prijateljske ali celo odnose na delovnem mestu– mnogi od nas ugotovimo, da se zapletamo v podobne dinamike v odnosih, kot da bi igrali že vnaprej napisan scenarij. In prav ta – scenarij – je osrednji pojem v transakcijski analizi, psihoterapevtskem pristopu, ki nam pomaga razumeti, zakaj delujemo, čutimo in izbiramo tako kot delujemo.
Življenjski scenarij – zgodba, ki jo pišemo že kot otroci
Transakcijska analiza (TA), ki jo je razvil Eric Berne, predpostavlja, da si vsak posameznik že zelo zgodaj ustvari t. i. življenjski scenarij – nezavedno življenjsko zgodbo, po kateri se (pre)često ravna v odraslosti. Ta scenarij se oblikuje na podlagi zgodnjih odločitev, ki jih otrok sprejme kot odziv na svoje okolje – predvsem glede na sporočila staršev, pomembnih drugih ljudi in družbenih pravil oziroma okolja.
Primeri takih notranjih odločitev so:
- »Da me bodo imeli radi, moram biti priden.«
- »Vedno moram ustreči drugim, da me bodo sprejeli.«
- »Ljubezen pomeni trpljenje.«
- »Nikomur ne morem zaupati.«
- »Moje mnenje ni pomembno.«
Te odločitve se zapišejo v naš notranji zemljevid sveta in postanejo osnova za vzorce vedenja, čustvovanja in naših odnosov. Če jih ne ozavestimo, jih nezavedno vedno znova in znova ponavljamo in živimo – tudi, če nam povzročajo bolečino.
Življenjski scenarij se oblikuje tudi preko zgodb, pravljic in junakov, s katerimi se otrok poistoveti. Otroci so izjemno dojemljivi za simboliko in pogosto vase vsrkajo sporočila iz priljubljenih zgodb – kdo je dober, kdo je slab, kdo je rešen in kdo ostane sam. Če otrok znova in znova posluša zgodbo, kjer je »dober tisti, ki vedno molči in potrpi«, ali če se poistoveti z junakom, ki mora trpeti, da si zasluži ljubezen, lahko takšno pripoved nezavedno ponotranji kot resnico o sebi in svetu. Te zgodbe postanejo del njegovega notranjega zemljevida, ki ga v odraslosti vodi – vse dokler jih ne ozavesti in od tukaj napiše nove.
Vsakič, ko se znajdemo v že znanem položaju – ko smo na primer znova zavrnjeni, prezrti ali obremenjeni s pretirano odgovornostjo za druge – gre morda prav za scenarij, ki mu nezavedno sledimo. Pogosto se naša notranja zgodba tako močno zasidra v nas, da jo dojemamo kot resničnost in ne kot vzorec, ki bi ga bilo mogoče spremeniti.
Igranje vlog – zakaj smo vedno isti lik v različnih zgodbah
V transakcijski analizi govorimo tudi o t. i. Igrah ali vzorcih – nezavednih odnosnih zapletih, kjer ljudje prevzemajo predvidljive vloge (npr. žrtev, rešitelj, preganjalec) in jih znova in znova odigravajo v različnih okoliščinah. Igre imajo vedno predvidljiv konec – in ta ni prijeten.
Na primer: oseba, ki se vedno znajde v vlogi “rešitelja”, pogosto privlači tiste ljudi, ki potrebujejo pomoč, a imajo hkrati odpor do sprememb. Na začetku se oseba v vlogi »rešitelja« počuti koristno in pomembno, a sčasoma izčrpano in neupoštevano. Vloga “žrtve” se pogosto povezuje s pričakovanjem, da bo nekdo drug rešil njene težave. V obeh primerih gre za nezavedne scenarije, ki se odvijajo kot drama z vedno enakim razpletom.
Ti vzorci niso nekaj, kar počnemo zavestno – ampak nekaj, kar se razvije iz naših ranjenih delčkov. Pogosto se kot otroci »naučimo«, da bomo ljubljeni, sprejeti ali varni le, če igramo določeno vlogo. A v resnici nas ti vzorci držijo za ujetnike v bolečih odnosnih interakcijah.
Zakaj ponavljamo, kar nas boli?
Ponavljanje znanih vzorcev nam daje iluzijo varnosti – četudi gre za bolečo izkušnjo. Znano je predvidljivo. Na nezavedni ravni se trudimo potrditi svojo zgodbo o svetu in sebi, četudi je ta zgodba za nas omejujoča.
Če smo v otroštvu doživeli, da je bližina povezana z bolečino, bomo morda tudi kot odrasli podzavestno iskali to kombinacijo – saj si naš sistem želi ponovno ustvariti znano izkušnjo, četudi za nas ni dobra.
Velikokrat si rečemo: »Naslednjič bo drugače.« A če ne ozavestimo vzorcev, nas bo naš notranji nezavedni scenarij vedno znova usmeril v isto zgodbo – le z drugimi igralci.
Kako prekinemo krog?
Prvi korak je ozaveščanje. Terapevtski proces nam pomaga prepoznati lasten življenjski scenarij in odnose, ki jih ta scenarij ustvarja. Ko enkrat razumemo, katere vloge igramo, katere igre igramo, in katera stara sporočila nas še vedno usmerjejo v našem življenju, lahko začnemo ustvarjati nove poti.
S psihoterapevtskimi pristopi, kot sta transakcijska analiza (TA) in kognitivno vedenjska terapija (KVT), dobimo orodja, s katerimi lahko:
- prepoznamo svoje nezavedne vzorce,
- razvijemo bolj zdrave in koristne načine odzivanja in povezovanja,
- ter – kar je najpomembneje – napišemo svojo novo zgodbo, kjer se ne vrtimo več v vlogah žrtve, rešitelja ali preganjalca, temveč postanemo pristna, svobodna oseba, ki je v stiku s svojo pravo naravo.
Vsaka sprememba se začne z vprašanjem. In če ste tukaj – ste ga že postavili.
Bi želeli raziskati svojo zgodbo in razumeti, kako vpliva na vaše odnose?
Vabljeni, da stopite v stik z mano in skupaj pogledamo, kje se je vaša zgodba začela – in kam jo želite peljati.
Viri:
Berne, E. (1964). Games People Play: The Psychology of Human Relationships. Grove Press.
Clarkson, P. (1992). Transactional Analysis Psychotherapy: An Integrated Approach. Routledge.
James, M., & Jongeward, D. (1971). Born to Win: Transactional Analysis with Gestalt Experiments. Addison-Wesley.
Steiner, C. (1974). Scripts People Live: Transactional Analysis of Life Scripts. Grove Press.
Stewart, I., & Joines, V. (1987). TA Today: A New Introduction to Transactional Analysis. Lifespace Publishing.