Odklop od telesa kot zaščita
Morda ste že kdaj pomislili ali pa slišali pri sebi:
»Vem, kaj se mi dogaja, ampak tega ne čutim.«
»Kot da sem odrezan/-a od sebe.«
»Moje telo je napeto, jaz pa ne vem zakaj.«
Ta razkorak med razumevanjem in občutenjem ima v veliko primerih zelo dober razlog. Odklop od telesa je pogosto način, kako se naš organizem zaščiti.
Telo kot prvi jezik izkušnje
Naše telo je prvi prostor, kjer se zgodi izkušnja.
Še preden znamo razmišljati o sebi, že čutimo: toplino, napetost, varnost, prijetnost, nelagodje. Nevroznanstvenik Antonio Damasio poudarja, da so čustva neločljivo povezana s telesnimi občutki – brez telesnega občutka ni čustva v polnem pomenu besede.
Vsako čustvo ima torej svoj telesni občutek ali izkušnjo, npr. tesnoba kot stisk v prsih, jeza kot napetost v mišicah, žalost kot teža v prsnem košu ali upočasnjenost. Telo je v resnici osnova našega doživljanja.
Ko to razumemo, postane bolj jasno, zakaj lahko pride do odklopa od naših teles.
Ko je preveč: odklop od telesa kot zaščita
V določenih trenutkih našega življenja je lahko doživljanje zelo močno, premočno. Preveč intenzivno. Preveč boleče.
Po teoriji S. Porgesa se naš živčni sistem v takih trenutkih odziva na različne načine:
z aktivacijo (fight or flight, boj ali beg),
ali z umikom (freeze, zamrznitev).
Ko v ogrožujoči situaciji ni mogoče pobegniti ali se boriti, se organizem zaščiti drugače:
zmanjša zaznavanje. To lahko doživimo kot otopelost, praznino, »odklopljenost/odrezanost« od telesa oziroma občutkov v telesu.
To ni napaka našega sistema. To je sistem, ki deluje in nas tako zaščiti.
“Ne čuti.” – tiha sporočila iz otroštva
V transakcijski analizi se odklop od telesa pogosto povezuje tudi z zgodnjimi odnosnimi izkušnjami.
Kot otroci se v naših najbližjih odnosih učimo tudi, kaj in kako je »dovoljeno« čutiti. Če so bila naša čustva prezrta, minimizirana (“saj to ni nič takega”) ali celo kaznovana, smo iz tega lahko oblikovali notranje sporočilo “Ne smem čutiti.”
Claude Steiner to opisuje kot eno izmed temeljnih prepovedi, ki smo se ji kot otroci prilagodili zato, da smo lahko ohranili odnos z našimi najbližjimi.
Iz tega se razvije prilagoditveni del naše osebnosti, ki zazna manj, čuti manj, se bolj ravna po drugih kot po sebi.
Ta strategija je bila nekoč smiselna, je imela za nas korist. V odraslosti pa lahko pomeni izgubo stika s samimi sabo.
Telo kot nosilec nepredelanih izkušenj
Sodobni somatski pristopi, med njimi tudi brainspotting, izhajajo iz pomembnega spoznanja:
naše telo si zapomni tudi tisto, česar ne znamo ubesediti.
Izkušnje, ki so bile preintenzivne ali prehitre za predelavo in tiste, ki so se zgodile zelo zgodaj v našem otroštvu, se pogosto ne shranijo kot zgodba, temveč kot somatski (telesni) občutek ali spomin. To je lahko telesna napetost, občutek nelagodja ali nejasna notranja aktivacija za katero ne najdemo jasnega vzroka. Zato lahko čutimo, da nekaj “ni v redu”, a ne vemo točno kaj. Odtujitev od čutenja v našem telesu nas je takrat zavarovala.
Hkrati pa velja paradoks: prav naše telo vsebuje tudi pot do predelave.
Ko zaščita postane omejitev
Kar nas je nekoč zaščitilo, nas lahko kasneje začne omejevati. Ko je nevarnost minila in se je situacija spremenila in ni več potrebe po tovrstni zaščiti, ki pa pogosto še vztraja.
Dolgotrajen odklop od telesa lahko vodi v:
– občutek praznine ali oddaljenosti,
– težje prepoznavanje lastnih potreb in meja,
– občutek, da “ne vemo, kaj čutimo”,
– telesno napetost brez jasnega vzroka.
Veliko ljudi v tem stanju deluje navzven povsem funkcionalno –
a znotraj se počutijo odtujeni od sebe.
Vrnitev v telo je nežen proces
Pomembno je razumeti, da stika s telesom ne moremo vzpostaviti na silo.
Če je bil odklop povezan z varnostjo, potem se stik lahko vrača le tam, kjer je dovolj varno. To pomeni počasi, postopno, v varnosti, z veliko spoštovanja do lastnega tempa.
Somatske terapevtske metode kot je brainspotting, omogočajo nežno usmerjanje pozornosti v telo, regulacijo živčnega sistema in postopno ponovno vzpostavljanje notranjega stika.
Cilj ni, da bi “začutili vse naenkrat in hitro”. Gre za to, da začnemo čutiti ravno toliko, kolikor je v danem trenutku za nas varno.
Odklop od telesa ni dokončen
Odklop od telesa ni znak, da je z nami nekaj narobe. Pogosto pomeni, da je bilo nekoč čutiti za nas preveč, da bi lahko prenesli. In da je naše telo našlo način, kako preživeti v tem.
Ko začnemo na odklop gledati kot na zaščito, se lahko nekaj pomembnega spremeni:
iz boja proti sebi preidemo v razumevanje sebe, morda celo sočutje.
In prav tam se začne možnost, da se stik – počasi, nežno – vrne.
Če želite raziskati stik s telesom
Če se v zapisanem prepoznate, niste sami.
Stik s telesom se lahko ponovno vzpostavi – postopno in na varen način.
Če vas to nagovarja, ste dobrodošli.
Literatura
– Antonio Damasio (1999). The Feeling of What Happens
– Stephen Porges (2011). The Polyvagal Theory
– David Grand (2013). Brainspotting
– Claude Steiner (1974). Scripts People Live
– Bessel van der Kolk (2014). The Body Keeps the Score