Ali ste se že kdaj zalotili, da vas je nekaj razjezilo – pa ste to čustvo hitro potisnili stran?
Morda ste si rekli: »Ne bi se smel tako jeziti.«
Ali pa: »Jeza mi škodi.«
Ali pa opažate, da se sploh nikoli ali zelo redko jezite.
Veliko ljudi ima do jeze ambivalenten odnos. Po eni strani jo doživljajo kot močno in neprijetno čustvo, po drugi strani pa imajo lahko občutek, da je jeza neprimerna, napačna, nevarna ali celo sramotna.
V psihoterapiji se pogosto pokaže, da imajo ljudje z jezo zelo različne težave. Nekateri jo doživljajo zelo intenzivno in imajo občutek, da jih čustvo preplavi ali da ga težko obvladujejo. Drugi imajo prav nasprotno izkušnjo – z jezo skoraj niso v stiku in si jo težko dovolijo čutiti ali izraziti.
V obeh primerih je skupna točka podobna: odnos do jeze je pogosto zaznamovan z zmedo, zaskrbljenostjo ali strahom.
Kaj je jeza in kakšna je njena funkcija
Jeza je eno od naših osnovnih čustev. Pojavi se takrat, ko zaznamo, da je bila kršena naša meja, da se nam godi krivica, ko želimo, da druga oseba spremeni svoje vedenje, ali ko je ogroženo nekaj, kar nam je pomembno.
Naša čustva nastanejo kot odziv na našo oceno situacije. Ko čutimo močna čustva, to pomeni, da je določena situacija za nas pomembna. Če situacijo ocenimo kot nepravično ali kot poseg v naš osebni prostor, se v nas aktivira čustvo jeze.
Funkcija jeze je zato pomembna:
jeza nas mobilizira, da zaščitimo sebe ali druge, svoje meje ali svoje vrednote.
Na telesni ravni se ob jezi poveča napetost v mišicah, pospeši se srčni utrip in telo se pripravi na akcijo. Ta telesna aktivacija ni naključna – omogoča nam, da se odzovemo in ponovno vzpostavimo ravnovesje v odnosu ali situaciji.
Jeza je torej čustvo, ki ima pomembno funkcijo.
Jeza ni enaka agresivnemu vedenju
Eden najpogostejših razlogov, da ljudje jezo potiskajo stran, je prepričanje, da je jeza isto kot agresivno vedenje.
V resnici gre za dve različni stvari.
Jeza je čustvo.
Vedenje pa je način, kako to čustvo izrazimo oz. se nanj odzovemo.
Lahko smo jezni in se odločimo, da bomo svoje meje izrazili mirno in jasno. Lahko pa nekdo deluje napadalno ali destruktivno, ne da bi bil v stiku s svojo jezo.
Pomembno je razumeti, da je energija jeze lahko tudi konstruktivna. Pomaga nam zaščititi svoje meje, se postaviti zase ali spremeniti situacijo, ki jo doživljamo kot nepravično.
Problem običajno ne nastane zaradi čustva jeze, temveč zaradi načinov vedenja, s katerimi se nanjo odzovemo. Primerno izražanje jeze človeku pomaga zaščititi sebe, medtem ko destruktivno ali nenadzorovano vedenje lahko poškoduje odnose.
Ko otroci med odraščanjem dobijo sporočilo, da je jeza neprimerna ali slaba, se to najpogosteje nanaša na vedenje, ki to jezo spremlja, ne pa na samo čustvo. Odrasli se običajno odzivajo na to, kar pri otroku vidijo: kričanje, udarjanje, metanje predmetov ali druga vedenja, ki spremljajo močno čustvo jeze.
Ker pa čustva in vedenja pogosto ne ločujemo jasno, lahko otrok iz takšnih odzivov razume, da ni problematično njegovo vedenje, temveč tudi samo čustvo. Tako lahko v otroku nastane sporočilo, da je jeza sama po sebi nedovoljena.
Sčasoma se zato otrok ne nauči, kako jezo izraziti na sprejemljiv in primeren način, temveč da jo je najbolje potlačiti ali se ji izogniti. Ker čustva ne izginejo, se lahko potlačena jeza kasneje pokaže na drugačne načine.
Razlika med čustvom in vedenjem
Pri razumevanju čustev je torej pomembno razlikovati med čustvom in vedenjem.
Čustvo je notranji odziv na situacijo. Pojavi se samodejno kot posledica naše ocene tega, kar se dogaja. Čustev zato ne moremo preprosto izbrati ali izklopiti, lahko pa vplivamo na našo percepcijo situacije.
Vedenje pa je način, kako se odločimo čustvo izraziti ali se ob njem odzvati.
Lahko čutimo jezo in se odločimo, da bomo kričali, žalili ali razbijali predmete. Lahko pa čutimo jezo in se odločimo, da bomo jasno povedali, kaj nas moti ali postavili mejo.
Čustvo torej ne določa vedenja. Čustvo čutimo, vedenje pa izberemo.
Vsa čustva so po svoji funkciji smiselna. Problem običajno ne nastane zaradi čustva samega, temveč zaradi vedenja, s katerim se nanj odzovemo.
Ko uspemo ločiti med čustvom in vedenjem, dobimo več svobode. Jezo lahko začutimo in jo vzamemo resno kot pomembno informacijo, hkrati pa imamo možnost izbrati način, kako jo bomo izrazili.
Kako nastane prepoved jeze
Prepoved jeze se pogosto oblikuje že v otroštvu.
Otrok lahko dobi neposredna ali posredna sporočila, kot so:
»Pridni otroci se ne jezijo.«
»Punce se ne jezijo.«
»Nehaj se jeziti.«
Včasih prepoved ni izrečena z besedami, temveč z odzivi odraslih – z ignoriranjem, kaznovanjem ali umikom.
Otrok se tako nauči, da je jeza nevarna za odnos. Ker je odnos s starši za otroka eksistencialno pomemben, naredi edino, kar lahko – svojo jezo potisne stran.
V transakcijski analizi govorimo o notranjih prepovedih, ki se oblikujejo v zgodnjem življenju. Te prepovedi se kasneje organizirajo kot del notranjega egostanja Starša in pogosto delujejo avtomatsko.
Ko odrasla oseba začuti jezo, se lahko aktivirajo notranje prepovedi, ki jih je poslušala v otroštvu, zato se čustvo lahko zatre še preden bi ga zares začutila.
Kaj se zgodi, ko jeza ostane potlačena
V transakcijski analizi izhajamo iz predpostavke, da čustva sama po sebi ne izginejo, tudi če jih ne izrazimo neposredno. Ko otrok dobi sporočilo, da določeno čustvo ni dovoljeno, se pogosto nauči, da tega čustva ne sme pokazati ali celo čutiti.
V takšnih primerih se lahko razvijejo nadomestna čustva (racket feelings). To pomeni, da oseba namesto čustva, ki bi bilo glede na situacijo ustrezno, izrazi drugo čustvo, ki je bilo v njenem okolju bolj sprejemljivo.
Tako lahko oseba v situaciji, kjer bi bila naravna reakcija jeza – na primer ob kršitvi osebne meje – namesto tega občuti žalost, krivdo ali nemoč. Namesto da bi prepoznala, da je bila njena meja kršena, lahko začne dvomiti vase ali prevzemati odgovornost za situacijo.
Kako se odzovemo na jezo pri otrocih
V transakcijski analizi takšni ponavljajoči se čustveni odzivi pogosto postanejo del življenjskega scenarija, ki se oblikuje v otroštvu in se kasneje nezavedno ponavlja v odraslih odnosih.
Otroku lahko na primer sporočamo: »V redu je, da si jezen. Ni pa v redu, da udariš ali razbijaš stvari.« Na ta način otrok postopoma razume, da so čustva dovoljena, medtem ko se način, kako jih izrazimo, lahko učimo in izbiramo.
Pomembno pa je, da otroku ne povemo le, česa ne sme početi, temveč tudi, kako lahko svojo jezo izrazi na primeren način. Na primer: da pove, da je jezen, sporoči kaj ga je razjezilo, izrazi svoje nestrinjanje, ali da jasno pove, kaj potrebuje. Tako se otrok postopoma uči, da je jeza dovoljena in da jo je mogoče izraziti na primeren način.
Jeza in postavljanje meja
Jeza sama po sebi ni destruktivna.
Pomembno je, kako jo izrazimo. To pomeni, da prepoznamo, kaj čutimo, in čustvo izrazimo na način, ki ne poškoduje nas, drugih ali odnosov.
To lahko pomeni:
• jasno povedati kaj čutimo, ali da se z nečim ne strinjamo,
• postaviti osebno mejo,
• izraziti svoje potrebe.
Ko smo v stiku s svojo jezo, jo lahko izrazimo na način, ki je jasen, odločen in hkrati spoštljiv do sebe in drugih.
Ko si dovolimo začutiti jezo, dobimo pomembno informacijo o sebi – o tem, kaj nam je pomembno in kje so naše meje.
Jeza v psihoterapiji
Jeza je pogosto pomembna tema v psihoterapevtskem procesu.
Psihoterapija lahko ponudi varen prostor, kjer človek raziskuje svoj odnos do jeze ter se uči, kako jo razumeti in izraziti na način, ki je bolj skladen z njegovimi potrebami in vrednotami.
V tem procesu lahko:
• prepoznamo svoja čustva,
• razumemo njihov pomen,
• razvijemo bolj primerne načine izražanja čustev.
Ko se naučimo jezo prepoznati kot pomembno čustvo, ki nosi informacijo o nas, lahko to prispeva k večji avtentičnosti in jasnosti v odnosih.
Razmislek za konec
Če razmišljate o svojem odnosu do jeze, se lahko vprašate:
• Kako je bilo z jezo v mojem otroštvu?
• Ali je bila jeza dovoljena ali prepovedana?
• Kako se danes odzivam na svojo jezo?
• Kakšna so moja prepričanja o njej?
Odgovori na ta vprašanja lahko odprejo pomemben vpogled v to, kako danes doživljamo sebe in svoje odnose.
Besedilo temelji na izhodiščih transakcijske analize.