Ali ste se že kdaj vprašali, zakaj sploh čutimo? Čemu služijo naša čustva in zakaj jih imamo? Zakaj poleg veselja in zadovoljstva obstajajo tudi žalost, jeza in strah? Zakaj ne čutimo le prijetnih čustev?
Ali ste se že kdaj zalotili pri tem, da v določenih situacijah ne veste, kaj čutite?
Ali pa morda veste – a imate hkrati občutek, da tega ne bi smeli čutiti?
Veliko ljudi v terapijo ne pride zato, ker bi čutili »preveč«, temveč zaradi odsotnosti stika z njihovimi čustvi. Zaradi občutka notranje zmede, telesne napetosti, ponavljajočih se odnosnih težav in vzorcev ali občutka, da nekaj ni kot bi moralo biti, pogosto ne znajo natančno povedati, kaj se v njih sploh dogaja.
Čustva niso nekaj, česar bi se morali naučiti. So naša naravna danost in naša naravna pravica. Z njimi se rodimo, saj so osnovni način, kako se človek odziva na svet okoli sebe. Ko si dovolimo čutiti to, kar v resnici čutimo, stopimo v stik s seboj. Takrat smo bolj prisotni, bolj avtentični in bolj v stiku s svojimi potrebami in željami.
Prav zato je smiselno, da najprej pogledamo, kaj čustva sploh so – in kaj čustva niso.
Kaj čustva so (in zakaj niso problem)
Čustva nikakor niso znak šibkosti. Niso izguba nadzora. In niso znak nezrelosti.
Čustva so osnovni orientacijski sistem, s katerim se človek odziva na svet okoli sebe.
Po razumevanju nekaterih avtorjev posamezno čustvo vedno nastane na podlagi ocene situacije. Ko nekaj doživimo kot pomembno – ogrožajoče, krivično, izgubljeno, dragoceno – se v nas sproži čustveni odziv. Ta odziv ni naključen, temveč smiseln: telo, psiha in odnosni sistem se pripravijo na ustrezno reakcijo.
Jeza se pojavi, ko zaznamo da je bila kršena naša meja. Njena funkcija je, da nas aktivira in nam pomaga zaščititi sebe ali druge.
Žalost se pojavi, ko doživimo izgubo. Omogoča nam, da se skozi njo poslovimo od tistega, kar je bilo pomembno, in da se tako postopno prilagodimo na novonastalo situacijo.
Strah se pojavi, ko ocenimo da obstaja nevarnost. Usmerja nas k previdnosti in iskanju varnosti ter nam pomaga prilagoditi naše vedenje okoliščinam.
Veselje se pojavi, ko so naše potrebe zadovoljene. Krepi občutek povezanosti, smisla in notranje živosti ter nam sporoča, da smo v stiku s tem, kar je za nas pomembno.
Težava torej ni v tem, da čutimo – temveč v tem, da smo se naučili, da nekaterih čustev ne smemo čutiti.
Kaj čustva niso
Čustva niso enaka vedenju.
Jeza ne pomeni agresije. Žalost ne pomeni depresije. Strah ne pomeni panike ali izgube nadzora.
Vsa čustva so torej OK. Ob teh čustvih pa ljudje izbiramo vedenja, ki so lahko bolj ali pa manj primerna. Ko npr. doživljam jezo se lahko odločim ob tem vreči krožnik ob tla, kar ni konstruktivno, lahko pa se odločim izraziti svoje čustvo jeze na drugačen, bolj primeren način. Lahko recimo povem, da doživljam jezo, lahko stisnem pesti, ipd.
Pogosto se zgodi, da čustvo in vedenje ljudje razumejo kot eno in isto. Otrok, ki izraža jezo, je označen kot »težaven« ali »agresiven«. Otrok, ki joka, kot »preobčutljiv«. Tako se počasi lahko v nas ali v otroku oblikuje sporočilo, da problem ni v tem, kako nekaj izrazimo, temveč v tem, da sploh to čutimo.
In tu se začnejo prepovedi čustev.
Kako nastanejo prepovedi čustev
Prepovedi čustev se oblikujejo zelo zgodaj v otroštvu. Redko so izrečene, pogosteje so vtkane v držo, poglede, vzdihljaje.Prepovedi na čustva so pogosto podane skozi neverbalno govorico. Kadar jih lahko povežemo z besedami pa so pogosto zaznane v stavkih:
»Pridne punčke se ne jezijo.«
»Fantje ne jokajo.«
»Ni razloga, da bi bil žalosten.«
»Kaj jokaš, saj nič ni.«
»Ne bodi tako občutljiv.«
Otrok se v takem okolju nauči nekaj zelo pomembnega: da določena čustva ogrožajo odnos ali da so ta slaba, sramotna in da jih ne bi smeli izražati ali celo čutiti. Skratka, otrok lahko dobi sporočilo, da so njegova čustva nezaželjena. Da vodijo v zavrnitev, posmeh ali kazen. In ker je odnos s starši ali skrbniki za otroka eksistencialno pomembnejši od njegove avtentičnosti, naredi edino, kar lahko – temu se prilagodi.
V transakcijski analizi govorimo o notranjih prepovedih, ki se kasneje organizirajo kot del notranjega egostanja Starša. Delujejo avtomatsko in so pogosto izven našega zavedanja.
Kaj se zgodi s prepovedanimi čustvi
Čustva, ki nimajo dovoljenja, ne izginejo. Le umaknejo se iz zavedanja. Njihova energija pa ostane v telesu in odnosih.
Namesto neposrednega čutenja se posledice pogosto kažejo v telesu, v odnosih in v notranjem doživljanju. Lahko se pojavi kronična napetost ali telesni simptomi brez jasnega vzroka, občutek otopelosti ali praznine, pretirana potreba po kontroli ter težave v bližnjih odnosih. Pogost je tudi občutek, da smo izgubili stik s svojimi potrebami.
V transakcijski analizi pogosto opažamo, da prepovedi vodijo v nadomestne odzive. Takrat se pogosto ne odzivamo na to, kar se dejansko dogaja tukaj in zdaj. Na primer: oseba ob kršitvi njene meje ne izrazi jeze, ampak se umakne ali začne dvomiti vase – to pa zato, ker se je nekoč naučila, da je jeza nevarna za odnos.
Zakaj čustva potrebujejo dovoljenje
Čustva imajo svojo naravno krivuljo trajanja in intenzitete. Če jih začutimo, poimenujemo in jim dovolimo, da opravijo svojo funkcijo, se bodo ob svojem času tudi umirila. Če pa jih potiskamo stran, tlačimo, se pred njimi zamotimo, lahko ostanejo ujeta – in se pogosto vračajo v bolj zapletenih oblikah.
Psihoterapija je prostor, kjer čustva niso ocenjena kot pravilna ali napačna. Kjer jih ni treba takoj razumeti ali popraviti. Temveč kjer lahko prvič dobijo dovoljenje, da so.
In prav to dovoljenje pogosto pomeni začetek spremembe.
Za konec
Morda ste se ob branju vprašali, katera čustva so bila v vašem življenju manj dovoljena.
Morda ste se prepoznali v stavkih, ki ste jih nekoč slišali – ali jih danes slišite v sebi.
V naslednjih zapisih se bomo posvetili posameznim čustvom, najprej jezi, nato žalosti, strahu in sramu. Kasneje tudi temu, kako se čustvene regulacije učimo v otroštvu in kakšne posledice ima, če tega učenja ni bilo.
Če razmišljate, ali je raziskovanje čustev v tem obdobju za vas smiselno, je morda prav to vprašanje že pomemben prvi stik z njimi.
Besedilo temelji na izhodiščih transakcijske analize ter sodobnih psihoterapevtskih razumevanjih čustev.